Wires

"Miha.." "..tablete.." "..leži.."
Miha. Tablete. Leži. Miha tablete leži. Miha tableteleži. Mihatablete leži. Mihatableteleži mihatableteleži mihatableteleži mihatableteležimihatableteleži ihatableteležimihatabletemiham hamihamiha Miha
Besede se ponavljajo v moji glavi kot zloben odmev. Telefon v moji roki se besno trese. Nekdo želi govoriti z menoj. Mihatableteleži. Ne čutim več sončne pripeke. Mihatableteleži. Nino se pomika proti meni. Razburjeno govori. Verjetno je zame. Vse kar pride iz mojih ust je: "Mihatableteleži.." Nino ne razume. Prime me za ramena in močno strese. Mihatableteleži. Zaskrbljeno mi dopoveduje. Mihatableteleži.
Naenkrat se stresem in iznenada spet začutim toploto sonca. Obrnem se in začnem hoditi. Kolena me slabo držijo in v sebi čutim praznino, ne tiste prijetne ampak tisto grozečo, strašljivo. Nično. Ne morem je doseči in odstraniti, ker je ni. Samo preprosta odsotnost česarkoli. V notranjosti glave me udarja in peče. Za seboj slišim hitre korake. Nino. Zmedeno mu odgovorim nekaj o železniški postaji in o Novem mestu in o bolnišnici. Kje je železniška postaja? Znaš priti do bolnišnice? Imaš denar? Kje boš prespala? Kaj se dogaja? Kdo je v bolnišnici?
Preveč vprašanj. Mihatableteleži. Kolena me ne držijo več. Čutim belo bolečino v glavi, vidim pa le sivino. Mihatableteleži. Nino me posadi na tla, kar tam, sredi vsega. Ne premaknem se. Mihatableteleži. Okrog sebe vidim ljudi. Ne reagiram. Vrne se Nino in mi podpre brado in mi da piti kot majhnemu otroku. Slišim korake, ki se oddaljujejo.
Voda napolni praznino v meni. Spet razločim barve namesto sivine. Razbijanje v glavi pojenjuje. Besed še vedno ne razločim. Nino me prime za roko in pelje proti parkirišču. Gramoz škripa pod mojimi podplati. "Peljal te bom," razločim. Solze mi zalijejo oči. Kot zakasnjena reakcija. Hvaležnost, šok in spomini. Jaz nikoli ne jočem.
Prispeva do zelenega avtomobila. Odprem vrata, se usedem in pripnem varnosti pas. Kot v sanjah. Nino sede poleg mene. "Dinnovko si pozabila," Ne razumem. Nino brez besed vstane. Nekaj časa ga ni nazaj. Vrne se z črnim kovčkom. Kitara. Dinnovka. Točno. Na ramenu mu visi oranžen nahrbtnik. Moj. V drugi roki ima plastičen krožnik z jagodami. "Ana je rekla, da moraš pojesti jagode. Loti in Petru je žal, da že greš, dala sta ti nekaj denarja. Za hotel. Veš, kje boš prespala? Kaj pa Tina? Te je ona poklicala?
Spet preveč vprašanj. Ker ne vem odgovora začnem jesti jagode. Mihatableteleži.
"Kaj se je zgodilo?" Avtomobil zaropota in se strese. Gramoz zaškripa, Nino se osredotoča na vožnjo. Ko prispeva na cesto se spet obrne proti meni: "Karin, kaj se je zgodilo?" Gledam naravnost predse, govorim tiho in mehanično. Svojega glasu ne prepoznam. "Miha je vzel tablete. Zdaj leži v bolnišnici in ne vedo, če ga bodo lahko rešili. Hotel se je ubiti. Kar ubiti. In potem ga ne bi bilo več. Že prej je poizkušal.. govoriti z mano.. kar ubil se je.." Izgubim rdečo nit. Moj glas se začne tresti, vendar se zberem in nadaljujem: "Poizkušal je govoriti z mano. Pa me ni bilo tam. Ni me bilo tam.." Moj glas se izgubi v tišini. Nekontrolirano se tresem. Naenkrat začnem vreščati: "Vsakič, vsak prekleti trenutek, ko sem ga potrebovala je bil tam. In zdaj je on potreboval mene; Kje sem bila jaz? Kje sem bila jaz prekleto? Kje, kje.." Moj glas se izgubi v joku. Ne morem več govoriti. Pogoltnem cmok iz grla in nemo hlipam. Začne me zebsti. Avtomobil nežno brni.
"Kako je lahko kar šel in vzel tablete? Kaj pa mi vsi, ki moramo ostati za njim in jokati? Kaj pa mi? A ni vedel, da bomo jokali?" Govorim noro in tega se zavem. Za hip zagledam svoj odsev. Bleda sem in na mojih licih so še vedno sledi solz.
Voziva se v popolni tišini. Počasi se umirim in začnem jasno misliti. Šele ko sem Ninu povedala vse, me je jasno zadelo, kaj se je zgodilo. Prej je bilo le mihatableteleži. Grozljivo, a znosno. Zdaj pa se je Miha skoraj ubil in kriva sem jaz.
Jaz in moja prekleta sebičnost. VEDNO je bil tu zame. VEDNO. Zdaj pa je on potreboval mene. Kje sem bila jaz?
"Ali veš za pravo pesem?"
Kakšen nesmisel je zdaj to? Pesem? Zdaj, ko se Miha oklepa tanke nitke med tukaj in nikjer?
"Ne glede na to, kako grozno je vse skupaj, prava pesem vedno pomaga. Vedno, Karin," Miha. Tako živo je to rekel, kot bi on sedel poleg mene, ne pa Nino. In tedaj se spomnim. Pred dvema mesecema. Miha je sedel poleg mene na zidku nad pokopališčem. Dol je bilo najmanj deset metrov.
"Karin, če bom kdaj napol mrtev in napol živ, hočem, da mi to zapoješ." In potem je začel peti. Nisem razmišljala, kaj je rekel, niti me ni zanimalo zakaj. Miha je pogosto rekel takšne stvari. Pesem je bila lepa, čeprav malo grozljiva, in njegov glas je čudovito donel preko slike pred menoj. Ni bilo razloga za strah, niti najmanjšega. Miha ne bi bil nikdar napol živ in napol mrtev. On je bil poosebljeno življenje. Imel je življenje zase in še zame.
Toda vem, da bi našla razlog za strah, če bi mu le takrat pogledala v oči.
Nino ustavi pred bolnišnico. Škripanje zavor in nato tišina.
Pokimam mu, zagrabim črn kovček in nahrbtnik ter stečem proti veliki, škatlasti stavbi. Pojma nimam kam, kar tečem, po stopnicah, gor in še gor, nato zavijem, dol, gor, levo, dol, gor desno dollevogorgordoldesnogorgorgorgor
Naenkrat zalgedam znano glavo, pa vendarle je tako tuja. Bleda in mrtva. Šele zdaj začutim težo kovčka. Tiho, kot na pokopališče vstopim v sobo. Bela je in prazna. V kotu sedi Tina. Prazno me pogleda. V njenih očeh vidim topo in kruto bolečino, tisto ki razjeda tudi mene.
Trdno se oklenem Dinnovke in sedem na stol. Gledam v obraz tujca ki leži pred mano. Toliko stvari bi rada povedala. Toliko brezveznih brezpredmetnih stvari glede katerih sva se veselila tako malo časa nazaj. Toliko nepomembnih majhnih dejstev, zaradi katerih se je vedno nasmehnil. Kaj bi dala, da bi videla tisti nasmeh. Vsaj senco njega.
Toda zdaj ni čas za to. Spomnim se zidka, pokopališča in najlepšega glasu na svetu.
Odprem kovček in izvlečem Dinnovko. Z roko nežno potegnem čez strune. Tina se zdrzne.
Nato začnem igrati.
You've got wires going in, you've got wires, coming out of your skin.
Moj glas se trese, ne vem, če bom zmogla do konca pesmi. Prsti se zaletujejo v strune in jih ne obvladajo.
You've got tears that are making tracks, I've got tears, that are scared of the facts.
Tina vstane. Slišim njene korake.
Running, down corridors through automatic doors got to get to you, got to see this through.
po stopnicah, gor in še gor, nato zavijem, dol, gor, levo, dol, gor desno dollevogorgordoldesnogorgorgor or
I've seen hope is here, in a plasitc box. I've seen Christmas lights reflect in your eyes.
Tina sede poleg mene. Skozi steklena vrata vidim vijolično glavo. Patricija je prišla šele zdaj. Ne upa si noter. Ne razume tope bolečine, ki jo čutita le zrcalni dvojčici, mrtva nevesta nikoli.
You've got wires, going in. You've got wires, going out of your skin.
Veke tujčevega obraza se zatresejo. Malo, čisto malo, ravno dovolj, da obraz ni več tuj. Premaknile so se.
I see it in your eyes, I see it in your eyes, you will be alright.
Alright.